ZGODOVINA


Pozitivni učinki magneta so poznani že 4.000 let

Pojav magnetizma so poznali že v času starega veka, ko je bila tudi prvič prepoznana njegova zdravilna moč. Obstajajo dokazi iz časov antičnega Egipta, Kitajske, Grčije in Rima, ki potrjujejo, da so že takrat magnet uporabljali v zdravilne namene, na primer za zdravljenje vnetnih bolezni in bojnih poškodb.

Velikani v zgodovini medicine, kot so Aristotel, Plinij starejši, Homer, Platon, Demokrit, Hipokrat in Avicenna, so zdravili različne bolezni s pomočjo magnetnega polja. Že William Gilbert, zdravnik kraljice Elizabete I., je  govoril o magnetnih poljih in razlagal delovanje kompasa. Vedel je, da v kolikor ogrevaš magnet, ta izgubi svoje magnetne lastnosti. Paracelsus, ki velja za očeta magnetoterapije, je bil  v času svojega dela prvi, ki je opazoval pojave povezane z magnetnim poljem in jih tudi dokumentiral. Kasneje je začel Anton Mesmer zdraviti z magnetnim poljem ter postal goreč zagovornik tega terapevtskega pristopa.

Raziskovanju fizikalnih pojavov, povezanih z magnetom, so se pridružili številni znanstveniki, brez katerih ne bi bilo mogoče priti do razvoja današnjih terapevtskih naprav. Stephen Gray, Charles de Cisternay du Fay, Benjamin Franklin, Charles de Coulomb, de Laplace, Green, Gauss, Davy, Ohm, Oersted, Amper, Faraday ter James Clerk Maxwell so izjemno veliko prispevali k raziskovanju in širjenju poznavanja elektromagnetnega polja.

zemljevid-zemljinega-magnetnega-polja

Znanstvenika Halpern in Vandyk sta leta 1965 izvedla eksperiment, v okviru katerega sta raziskovala posledice pomanjkanja magnetnega polja. Ustvarila sta okolje brez magnetnega polja, v katerem sta proučevala življenje miši. Miši so bile razdeljene na dve skupini, prva skupina miši je bila brez magnetnega polja eno leto, medtem ko je druga skupina imela vsake toliko časa dostop do magnetnega polja. Miši, ki so bile brez magnetnega polja, so čez čas razvile naslednje simptome: krajša življenjska doba, hiperplazija (ni nujno rakava), neplodnost, kanibalizem ter motnje zaznavanja položaja.

Razcvet pulzne magnetne terapije 

Razvoj magnetne terapije se je resno začel po drugi svetovni vojni. V medicinski praksi so pulzno magnetno terapijo prvič uporabljali na Japonskem, kmalu zatem pa tudi v Evropi (prvič v Romuniji in v nekdanji Sovjetski zvezi).

V 70. letih so Bassett in njegovi sodelavci predstavili nov način zdravljenja zlomov kosti, in sicer s posebnim, nizkofrekvenčnim signalom. To je bil prvi signal, ki ga je odobrila tudi FDA (Food and Drug Administration, Ameriški vladni urad za zdravila in prehrano) za klinično uporabo. Po enem desetletju je FDA to metodo odobrila tudi za protibolečinske terapije in zdravljenje edema ter površinskih poškodb tkiva.

V 80. letih se je uporaba pulzne magnetne terapije razširila po vsej Evropi, kjer so se skoraj v vseh državah pojavila določena terapevtska orodja s posebnimi tehničnimi parametri.

Med razvojem terapije s PEMF (pulzno elektromagnetno polje) so nastale številne znanstvene in klinične raziskave, ki potrjujejo pozitivne učinke v primeru zlomov kosti, protibolečinskih terapij, edema, vnetij, krvnega obtoka, krepitve imunskega sistema in endokrinega sistema. Magnetna terapija je dosegla vidne rezultate, tako pri zdravljenju multiple skleroze kot tudi Parkinsonove bolezni.

 

Vir: Sandra S. 2013. Zdravilna moč magneta. Budimpešta.

magnetno-polje-ki-obkroža-planet-zemlja